Ravno te dni mineva eno leto odkar je Sony na trg lansiral svojo opremo za navidezno resničnost in čeprav se zdi, da VR-mrzlica konkretno pojenja, se številni manjši razvijalci z najrazličnejšimi domislicami še vedno trudijo omrežiti imetnike pregrešno dragih naočnikov.

Eni takšnih so tudi člani španske zasedbe Pentadimensional Games, ki z debitanskim projektom visoko nad zemeljsko oblo pošiljajo tako VR-entuziaste kot fosilne igralce. Google Earth meets EDF, kot bi lahko na hitro označili Megaton Rainfall, je superherojski simulator, kjer v vlogi letečega nesmrtneža rešujemo horde preplašenih človečnjakov pred napadalci iz vesolja. Pri tem uporabljamo počasne privzete izstrelke in pol ducata bolj ali manj predvidljivih supermoči (telekineza, laser, levitacija, ustavitev časa …), ki se odklepajo skozi dobršen del parurne enoigralske kampanje.

Čeprav nerazburljivo streljanje v kombinaciji z nekoliko prepočasnim tempom na začetku naredi švoh vtis, igralnost sčasoma zaživi po zaslugi raznovrstnih sovragov, pri katerih je v slogu shmupščin treba naštudirati vzorce napadov in poiskati šibke točke. Klišejskim letečim talerjem se tako kasneje pridružijo uničevalni črvi, bombniki, matične ladje in poltergeisti, ki prevezamajo oblike zgradb ter se pretkano zlivajo z okolico – pa že tako je nasprotnike včasih težko ločiti od okoliških stavb zaradi nepisane barvne palete. Ob tem pa je vseskozi treba paziti na število človeških žrtev, saj se uničevanje repetitivnih mestnih simbolov hitro kaznuje z vrtnitvijo k zadnji kontrolni točki, kar je popolno nasprotje Earth Defense Force in do neke mere prizadane faktor zabave.

Megaton Rainfall ima kljub vizualni neosupljivosti svetle trenutke, nikakor pa ne postavlja novih standardov med 6DOF rešetačinami, zato je bolj kot brezočalna izkušnja zanimiv za posedovalce VR-opreme, četudi najbrž ni optimalna izbira za tiste, ki jih hitro zgrabi gibalna bolezen.

  • Share/Bookmark

Vse, pod kar se podpiše Brit Marling, je magično. Čeprav priznam, da mi pri njenih filmih manjka pika na i. Nekaj, kar bi jih od zanimivih fantastik poneslo k največjim indie klasikam. Mogoče je krivo le to, da so tako kratki – še posebej Another Earth in Sound of My Voice, pri katerih ura in pol mine, kot bi mignil.

Ravno zato sem se OA, čeprav s skoraj enoletno zamudo, lotil s posebnim zanimanjem. In prva sezona je tako interesantna, da brez spoilanja človek o njej težko pove kaj pomenljivega, razen tega, da bi jo moral gledati vsak ljubitelj (znanstvene) fantastike.

A razočarani ne bodo niti ljubitelji prizemljenih dram, saj serija ves čas učinkovito hodi po meji med fantastiko in resničnostjo – podobno kot Sound of My Voice, za katerim prav tako stojita Brit Marling in Zal Batmanglij. Začne se kot misterična drama, ki hitro namigne na znanstveno fantastiko, zajadra v fantazijo in se ustavi z udarnim finalom, ki poteši obe sorti gledalcev.

Brit družbo dela všečna igralska zasedba, na čelu z odličnim Jasonom Isaacsom in obetavnim Ircem Patrickom Gibsonom, ki je v vlogi srednješolskega bullyja še posebej izvrsten v prvi od osmih različno dolgih epizod. Batmanglij pravi, da se je za nekonstantno dolžino delov odločil, ker verjame, da bi vsebina epizode morala določati njeno dolžino, ne pa obratno. Osebno se mi ta odločitev ne zdi napačna, čeprav mi je ravno najkrajša šesta epizoda najslabša v prvi sezoni. Naključje?

Enivej, namesto, da čas zapravljate s pretencioznim rebootom Twin Peaks, si raje oglejte prvo sezono The OA, ki se prihodnje leto na Netlix vrača z drugim poglavjem. Komaj čakam!

  • Share/Bookmark

Letošnje leto res ne prizanaša glasbenim velikanom in tako smo po tem, ko so ga mediji najprej prehitro razglasili za mrtvega, še zares izgubili enega najbolj prepoznavnih glasov starega rocka, Toma Pettyja, ki je s spremljevalno skupino The Heartbreakers nanizal preko 15 albumov in cel kup heartland klasik, s katerimi bodo akorde na akustičnih kitarah trenirale še mnoge generacije mladih rockerjev.

Don’t Do Me Like That, Free Fallin’, Into the Great Wide Open, I Won’t Back Down, Learning to Fly, Listen to Her Heart, Refugee … Posebno mesto pa ima pri meni Runnin’ Down A Dream, ki me vsakič spomne na K-DST in vožnjo skozi San Andreas.

YouTube slika preogleda

  • Share/Bookmark

Že skrajni čas je bil, da vnovčim Netflixov free trial in zadevo testiram z ogledom kakšnega filma, ki ni klasično hollywoodsko sranje. Po kratkem pregledu ponudbe, mi je v oči padel prav Amar, debitanski celovečerec Estebana Crespa, ki si je pred štirimi leti s kratkometražcem Aquél no era yo prislužil goyo za najboljši film in prvo nominacijo za oskarja.

Ljubim takšne male ljubezenske drame, pa tudi s špansko kinematogafijo sem načeloma kar kompatibilen, zato mi je bil film morda res že v štartu bolj simpatičen kot povprečnemu Netflix naročniku, a ocena 5.2 na IMDB se mi kljub temu zdi preprosto smešna. Še toliko bolj, ker sem dan poprej 80 minut trpel ob ruski polomiji Sestri, ki ima kar 7.1. Pričakujem malo švohotnejšo Liljo, dobim pa brezmožganski kvazi triler, ob katerem se nedavno ogledani gruzijski Tuji dom na Tednu ruskega filma zdi skoraj oscar-worthy material, heh. Je pa res, da odkar stupidni superherojski akcionerji kot po tekočem traku letijo med Top 250, IMDB ocene jemljem dosti manj resno kot nekoč.

Kakorkoli, Amar se mi zdi prijetna žalostinka z všečno igralsko zasedbo, med katerimi navdušuje predvsem novinka Maria Pedraza v glavni vlogi (pa ne zaradi oprsja). Čeravno stvar na trenutke šmira s coming-of-age filmom, je z dolgimi posteljnimi (em, dvigalnimi) prizori namenjena bolj zreli publiki – vseeno pa ima več zgodbe in manj seksa kot Noetov Love. Novih standardov za ljubezenske drame resda ne postavlja, ja pa mojo pozornost brez težav obdržala skozi vseh 100 minut, zategadelj me nastrojenost proti filmu precej bega. Ne vem, mogoče ga nazaj drži ravno vključitev v Netflixovo ponudbo, kjer ne najde prave publike. Eh, najbrž je kriva le nenazornost uvodnega strap-on seksa, s katerim Amar ne vzdigne toliko prahu kot La Vie d’Adèle, ki razen eksplicitnih fuk scen ni serviral prav nič zapomljivega.

  • Share/Bookmark

Poredne slačijapanke so nazaj z novim poglavjem uspešne bishojo fajterščine, s to razliko, da so palice in bodala tokrat zamenjala za popolno vodno opremo. In čeravno Japonci ne slavijo po dodelanih streljankah, je tranzicija zvrsti dobra poteza za serijo, ki je svoje beat ‘em up čare že zdavnaj iztrošila.

Franšiza Senran Kagura je svojo pot pričela leta 2011 na 3DS in v pičlih šestih letih dobila anime in manga adaptacije, zraven pa še cel kup nadaljevanj. Zadnji od njih, Estival Versus, je na japonskem izšel pred slabima dvema letoma, z rahlo zamudo pa smo ga dočakali tudi v Evropi in ZDA. Čeprav štorijsko in igralnostno ni presegal rutinskih pretepačin, si je z zajetnim naborom goloritih mladenk na Steamu priboril zavidljivo oceno 10/10. Pojapončene zahodnjake pač težko razočaraš, če jim pred oči vsakih pet minut tiščiš cenzurirano virtualno joškovje.

A roko na srce, v poplavi predpubrtetnega porna in dialogov na ravni slovenskih žajfnic, je bilo moč najti zabavne elemente, vzlic neizmerni repetitivnosti špila. Peach Beach Splash je že po napovednikih deloval malo bolj razgibano in netipično za vzhodnjaški naslov. Obdarjene punčare v minimalističnih kopalkah in mikavnejša igralnost? Bring it on!

Četudi si dekliči kose oblačil tokrat odfrčujejo z vodnimi rešetalkami, je igralnost v osnovi dosti bolj podobna predhodnicam, kot se zdi na prvi pogled. Središče pozornosti še vedno zavzemajo kaotične arenske bitke, ki nikoli ne trajajo dlje kot par minut, in s skoraj ikoničnimi chit-chat sekvencami tvorijo dobršen del primarnega Story modusa. Luštna popestritev so kartice z dodatnimi sposobnostmi in šefovske bitke, ki nastopijo v zaključnem dejanju vsakega od štirih sklopov. Čvekavim kampanjam družbo delata še kvikija Paradise Episodes in V-Road Challenge, veliko časa pa se da zabiti tudi z nakupovanjem cunjic in raznoraznih modnih dodakov, s katerimi po želji stilizramo okoli trideset animejastih frčafel, ki nimajo nič proti, če sem pa tja še malo pošlatamo njihove atribute.

Dočim je enoigralstvo v glavnem klasično špricanje, multiplayer v serijo vpeljuje frišne načine, kot so: Capture the Bra, Queen of the Hill in Survival, ki pa so kakopak le drugače imenovane inačice klišejev iz pranekaterih spletnoigralskih naslovov. Razlog, da so ti rahlo kompleksnejši igralni tipi omejeni na večigralstvo bržkone tiči v šibki umetni inteligenci, ki že pri timskem Deathmatchu 5 na 5 včasih popolnoma odpove. To je pač serija, ki nikoli ni veljala za tehnični fenomen, ima pa kljub nizkobudžetnemu statusu očem izredno privlačen vizualni slog in nezatežen soundtrack, ki fletno poživi dogajanje.

Peach Beach Splash je mokra arkadna streljačina, ki si veliko sposoja iz sličnih nalinijskih naslovov, bolj malo pa predstavi svojih domislic. Je špil, ki bo potešil ljubitelje ultramehkega hentaia in prsatih nindž iz bogate kratkoletne zbirke Senran Kagura, vsem ostalim pa pustil en “WTF? Only in Japan!” izraz na obrazu.

  • Share/Bookmark

SteamWorld Dig 2 je najnovejše poglavje steampunkovske serije, ki je po Nintendovi Tower Defense ekskluzivi prinesla dve odmevni multiplatformski neodvisnici – SteamWorld Dig in SteamWorld Heist. Medtem ko je slednja s simpatičnimi roboti lani pokukala v svet poteznih iger, se je prva leta 2013 držala bolj ustaljenih tirnic, a s posrečenim mešanjem vplivov legendarnih arkadnih naslovov navdušila tako zahtevne kritike kot nedeljske igralce. Po štirih letih so švedski Image & Form končno postregli s težko pričakovanim nadaljevanjem, ki je za pičlih 20 € obvezen nakup tako za stare znance kakor novince.

V glavni vlogi tokrat nastopa turkizna robotka Dorothy, prikupna trgovka iz prvega dela, ki se v iskanju izvirnega protagonista Rustyja s krampom v rokah prebija skozi podzemlje barvitega kavbojsko-parnopankerskega sveta. Pri tem med drugim naleti na drobceno naselbino, kjer baranta z lokalnima trgovcema, misteriozne templje in nepogrešljive kapsule, ki jo po vzoru Metroida nagradijo z novo opremo. Tako se krampu sčasoma pridružijo vrtalnik, metalec lepljivih bomb, kavelj in jetpack. Vsako orodje pa je hkrati tudi orožje, s katerim na različne načine v večna lovišča pošiljamo polže, eksplozivne netopirje, tukane in drugo golazen.

Podobno odprte roke kot pri snovanju taktik za kopanje in premagovanje nasprotnikov imamo tudi pri raziskovanju razsežnega sveta, ki skriva malo morje skrivnosti in opcijskih jam z unikatnimi ugankami ter mikavnimi spretnostnimi izzivi. Lahko pa seveda le sledimo štorijskemu kompasu in z igro opravimo v nekaj urah, toda najbolj zabavno je ravno eksploranje, ki je le v redkih metroidvaniah tako zasvojljivo kot v tej.

Čeprav gre v osnovi za razmeroma tipično kopijo Castlevanie in Metroida, je na poti do cilja moč opaziti vpliv številnih arkadnih klasik, kot so: Dig Dug, Bionic Commando, Jetpack in Prehistorik. In ravno zaradi sofisticiranega prepletanja uveljavljenih mehanik v premišljeno oblikovanih stopnjah, ta steampunkovski western brez težav konkurira opevanim mlajšim predstavnikom nelinearnih arkad a la Axiom Verge. Perfekcioniste, ki bodo zaključili vse izzive, pa čaka še posebna nagrada ob doseženih 100%. Po vsej verjetnosti najboljša neodvisna ploščadarica letošnjega leta. I’m diggin’ it!

  • Share/Bookmark

Čeprav si razočaranja sledijo kot po tekočem traku, se zdi, da je želja po raziskovanju virtualnega vesolja večja kot kdajkoli prej. Kako tudi ne, ko so si horde ZF-navdušencev s posnetki No Man’s Sky zimaginirale idilično vesoljsko odisejado, dobile pa nategancijo desetletja. No, istočasno je Murray s kompanjoni opomnil, da za prodajni uspeh ne rabiš ne vsebine ne talenta, pač pa le dobro staro oglaševalsko kampanjo, zato porast vesoljskih simulatorjev hoje v zadnjem času niti malo ne preseneča.

Toda češko-švedski Projekt Solus, ki je z enoletno zamudo na PlayStation 4 prispel brez posebnega pompa, je pravzaprav precejšnje nasprotje, saj se ne oklepa proceduralnega kopipejstanja kvintilijona brezdušnih planetov. Namesto tega igralca postavi v vlogo astronavta (ali astronavtke), ki med najpomembnejšo misijo v zgodovini človeštva, strmoglavi na osamljen planet, za katerega pa se kmalu izkaže, da ima zelo burno zgodovino.

Vendar zgodba, ki se v glavnem odkriva s prebiranjem razstresenih zapiskov sodelavcev in tolmačenjem hieroglifskih artefaktov, ni glavna zvezda te vesoljske epopeje. V ospredju je predvsem preživetje, saj je med približno 15-urnim pohajkovanjem stalno treba paziti na zadostno količino vode, hrane, spanja, toplote in nenazadnje zdravja, na kar neprestano opominja arhaični dlančnik, ki ob težavah začne piskati skoraj tako nelagodno kot Geigerjev števec. Pomembno vlogo pa igrajo tudi vremenske spremembe, menjavanje dneva in noči ter nepričakovani naravni in nebesni pojavi, zaradi katerih nevarnost preti praktično na vsakem koraku. In ravno ta konstantna nevarnost v kombinaciji s srhljivo atmosfero je tisto, v čemer The Solus Project najbolj blesti. Vzdušje je po zaslugi prepričljivih zvočnih učinkov ter dinamičnega vremena naravnost vrhunsko in ob uporabi slušalk igralca poskra vase kot Kubrickova Odiseja na velikem platnu. Precej pa k občutku osamljenosti in ranljivosti pripomoreta še odsotnost konkretnih smerokazov in kočljiv sistem shranjevanja, ki mimogrede povozi prejšnji položaj in zakuha kopico frustracij s potencialno brezupno situacijo ter dolgimi nalagalnimi časi.

The Solus Project ni tehnični biser, je pa vsebinsko dovolj drugačen, da je zanimiv. Vrhunec vsekakor predstavljajo srhljivi podzemeljski pripetljaji, kakršnih se ne bi sramovale niti čistokrvne grozljivke. Istočasno pa Grip Digital dokazujejo, da en interesanten planet odtehta milijarde randomiziranih in da je tudi petnajsturna znanstveno-fantastična strašljivka brez kakršnegakoli streljanja lahko napeta od začetka do konca. Nebrušen diamant, pisan na kožo tistim, ki se radi kratkočasijo z Ancient Aliens in kvazi preživetvenimi šovi.

  • Share/Bookmark

Futurističnim dirkačinam na konzolah letos kar ni videti konca. In tako le slab mesec po izidu presentljivo zabavnega Redout petčlanska zasedba z Dunaja, ki sliši na ime Lost in the Garden, na digitalni trg pošilja minimalistično hip(st)erfuturistično dirkalnico s pridihom parkoura, ki ideje vidno črpa iz kultnega ZF-ja Tron in pozabljenih dosovskih naslovov.

Njen glavni adut je, da igralcev ne omejuje z vnaprej začrtano potjo. Ker se plovilo enostavno pritrdi na vsakršno površino, si vsak dirkač sproti kreira lastno vozno linijo. Problem je, ker brez pobiranja ohrno raztresenih fotonov itak ne prideš nikamor, zato je ta svoboda bolj navidezna – toliko bolj na začetnih lokacijah. A ker smo tekanja po zidovih v glavnem vajeni iz akcijskih naslovov, koncept pravzaprav deluje precej sveže, žal pa ga nazaj drži površna izvedba.

Že takoj po zagonu Lightfield namreč šokira s katastrofalnim glavnim menijem. Očitno med indie razvijalci poteka nekakšno tekmovanje v izdelavi inovativnih in nepriročnih menijev, saj si drugače enostavno več ne znam razlagati potrebe po kompliciranju nečesa tako preprostega, kot je osrednji meni. Še posebej ob dejstvu, da igra ponuja le par igralnih načinov, štiri težavnostne stopnje, sedem prog in oskubljene nastavitve, kjer ni prostora niti za štelanje zvoka. Da dirkalna arkada ne omogoča hitrega restartanja dirke pa je po svoje tudi svojevrsten dosežek. Eden tistih špilov, kjer se več časa privajaš na uporabniški vmesnik kot na igralnost.

Zametki zabave pridejo na plano ob uspešno izvedenih “skokih” pri maksimalni brzini, a jih kmalu zatreta goljufiva umetna inteligenca in duhomorna glasbena podlaga, ki po večini sploh ne sovpada s hitrim tempom igre. Za ceno dveh desetakov ta nizkobudžetnica vsekakor ponuja premalo in zdi se, da ji nekaj življenja lahko kvečjemu vdahne vključitev med zastonjkarske PS+ igre v bližnji prihodnosti.

  • Share/Bookmark

Ne TV-serija per se, temveč ženski pro wrestling turnir v devetih 45-minutnih epizodah. Prvi v zgodovini WWE, pravzaprav, ki si ga nas je veliko ogledalo že zgolj zaradi karizmatične piratske princese, Kairi Hojo Sane.

In 28-letnica je popolnoma opravičila sloves trenutno ene najboljših performerk iz dežele vzhajajočega sonca, za mnoga manj uveljavljena imena pa je bila premierna sezona Mae Young Classic odlična odskočna deska v svet mainstream rokoborbe. Vsega skupaj je bilo 32 deklet, z vseh koncev sveta, med katerimi sta me poleg Kairi še posebej navdušili Avstralka Toni Storm in dolgokitna Američanka Bianca Belair, pa tudi dokaj hitro izločeni Rhea Ripley in Xia Li nista bili od muh. Za negativki sta nekako največ potenciala pokazali Mercedes Martinez in Shayna Baszler, ki sta navsezadnje tudi bili izbrani za polfinale – no, Shayna se je prebila celo v finale, verjetno bolj po zaslugi druženja z Rondo Rousey in ostalimi fajterskimi kompanjonkami kot česarkoli drugega. Vince & co očitno ne bodo srečni, dokler Ronda tudi zares ne stopi v WWE-ring, sploh po tem, ko je s surlo do tal zapustila UFC.

Prekratek finale je tako postregel z dvobojem Kairi in Shayne, ki sta uprizorili spodobno borbo, v kateri je nepresenetljivo slavila Japonka, čeprav naj bi bil izid spremenjen tik pred zdajci. Po zaključku je Shayna popolnoma nepotrebno stopila iz heel gimmicka in objela Kairi, časa pa očitno ni bilo niti za kratek govor zmagovalke. Bizarno oblečena Stephanie McMahon, Triple H s šopkom rož in pozabljiva trofeja so vse, kar je premogla zaključna ceremonija zgodovinskega turnirja ženske poklicne rokoborbe. A kljub suhoparnemu finišu je bila produkcija skozi vseh devet epizod zelo na nivoju. Režija je funkcionirala, Jim Ross in Lita sta solidno povezovala dogajanje, posebej lepo pa je bilo v ringu videti sodnico in dvoboje, ki se niso oklepali klišejskega babyface vs. heel mlatenja. Tudi tajming snemanja in predvajanja je bil precej posrečen, saj je Netflixova serija GLOW le malo pred tem skoreografirano babje ravsanje ponovno postavila pred oči širše javnosti. Malo resnejša pripomba leti le na generične tematske komade, med katerimi se mi je v spomin vtisnil samo tisti od Candice LeRae. Jah, to je pa tako, če si v zvezi s ta hip enim najbolj vročih NXT-zvezdnikov.

Dekleta so še enkrat več dokazala, da z lahkoto zabavajo množice rokoborskih navdušencev – dostikrat celo bolj kot moški konkurentje – in da poreklo ter telesne proporcije ne predstavljajo ovir za tiste z močno željo po uspehu v šovbiznisu. Žal smo jih preko predstavitvenih posnetkov spoznali bolj površinsko, njihove govorne sposobnosti pa ostajajo popolna neznanka, a dvoboji so bili večinoma izvrstni in to je tisto, kar pri takšnem turnirju najbolj šteje. Srčno upam, da nadaljne sezone niso pod vprašajem in WWE denar raje investira v tovrstne turnirje kot klavrne resničnostne šove tipa Tough Enough. Morda bi zmaga kakšni drugi tekmovalki sicer res bolj koristila kot Kairi Sane, ki je tudi v svetovnem merilu že zelo uveljavljena, a ob ogledu njenih akrobatskih vragolij in nasmejanega salutiranja človek preprosto ne more biti jezen na takšno odločitev, četudi punca včasih pri nakazovanju njene zaključne poteze pretirava bolj kot Mickey Rourke pri finalnem skoku v Rokoborcu. Kairi is my moodlifter.

  • Share/Bookmark

Medtem ko Američani poneumljajo mladež z Minioni, emojiji in podobnimi jajci, Japonci redno navdušujejo s čudovitimi animeji, iz katerih se najstniki lahko naučijo več kot iz večine igranih coming-of-age filmov. Eden takšnih je tudi A Silent Voice, tretji dolgometražec Naoke Yamada, ki se zrelo loteva vrstniškega nasilja, odtujenosti, prijateljstva in odraščanja. V ospredju ekranizacije istoimenske mange sta bully Shoya in njegova žrtev, srceparajoča gluha sošolka Shoko, ki se skozi več kot dve uri dolgo pripoved spopadata s preprekami na fantovi poti odrešitve.

Koe no katachi zaradi dolžine in umirjenega tempa morda od povprečnega gledalca res zahteva nekoliko več potrpežljivosti kot sorodne japonske animiranke, a ogled nagradi z močnim sporočilom, ki bi se moral širiti s predvajanji po sholivudiziranih slovenskih kinematografih.

  • Share/Bookmark

« Starejši zapisi