Strafe

Od letošnjih prvoosebnih streljank sem se za PlayStation 4 najbolj veselil Shadow Warrior 2 in Strafe. Prva pride danes, druga pa je z dvomesečno zamudo prejšnji teden končno izšla. Gre za prvenec studia Pixel Titans, razvit po uspešni Kickstarter kampanji, ki se zgleduje po klasičnih predstavnikih FPS-žanra in parodijah tipa Matt Hazzard.

Eden glavnih razlogov, da je igra že v zgodnjih fazah razvoja požela precej zanimanja, je bila posrečena marketinška kampanja, ki je bazirala na odštekanem, skoraj kungfuryjevskem, napovedniku in zastareli spletni strani (video ni za tiste z občutljivim želodcem).

YouTube slika preogleda

Da gre za retro streljačino, je jasno takoj, ko se na zaslonu prikaže nizkoresolucijski intro založnika. Temu sledi glavni meni, kakršnih smo vajeni iz DOS-iger, kjer izberemo kampanjo, preživetveni modus, nastavitve ali tutorial. Precej posrečen je ravno trening, ki z live action monologi postavne gospodične v slogu Command & Conquer predstavi glavne igrine mehanike.

Ko obvladamo osnove, ki niso neka znanost, je čas za akcijo. Osrednji enoigralski način sestavljajo stopnje, razdeljene v štiri sektorje, pri čemer se vse proceduralno generirajo – kar pomeni, da so ob vsakem poizkusu nekoliko drugačne. Mnogi razvijalci so se s tem pristopom že opekli, tu pa ne izpade tako zelo slabo (čeravno rahlo monotono), saj ni opaziti prevelikih nelogičnosti v dizajnu. Zato pa večji problem predstavlja nekonsistentnost pri težavnosti in dolžini levelov. Prvi včasih traja dve minuti, drugič pet. Enkrat v njem mrgoli nasprotnikov, naslednjič se lahko samo sprehodiš mimo njih. Občasno na tleh leži cela gora dodatnega orožja, ponavadi pa samo kakšen kos. In kot da igra zaradi pomanjkanja zdravja že tako ni dovolj težka, so se avtorji odločili še za permadeath – eno življenje, brez kontrolnih točk in shranjevanja. Po izgubljenem življenju se na zaslonu sicer pokažeta možnosti “Continue” ali “Quick Restart”, med katerima pa ni bistvene razlike.

Z nadaljevanjem naložimo sekcijo pred prvim nivojem, kjer je možno zamenjati orožje, restartanje pa ta del preskoči in zažene začetni level – s tem, da nalaganje pri “Quick Restart” traja dvakrat dlje. Quick my ass! Kot da avtorji uživajo v trollanju igralcev.

Nasploh so nalagalni časi popolnoma predolgi in največkrat zamaskirani z monotono vožnjo v dvigalu ali teleportacijo, zato ob prvem igranju pričakuješ modri zaslon smrti. Kar ne bi bilo tako nenavadno, glede na redno prisotnost frame dropov. Morda so tehnične težave del tega “1996 gimmicka”, na katerem se šlepajo razvijalci, kdo bi vedel. FFS, lanski Doom, ki je grafični presežek, deluje brezhibno, tu pa gledam diapozitive! Glede na vse probleme, ki pestijo igro, pravzaprav sploh ne bi bil presenečen, če bi algoritem kdaj zgradil brezizhodno stopnjo.

A tehnične težave so le sol na rano, saj igri nikakor ne uspe zajeti šarma legendarnih predstavnikov žanra iz 90-ih. Sovragi so dolgočasni in le brezglavo norijo proti igralcu, orožja pa brez prave moči in prepričljivih zvočnih efektov. Tudi odsotnost Dualshockovih tresljajev ne pripomore ravno k boljši izkušnji.

Glede na to, da je bila igra kar nekaj časa v razvoju, izid pa celo prestavljen za dva meseca, sem pričakoval več. Oglaševanje je bilo zabavno, ideje zanimive, toda končni izdelek je predraga proceduralno-generirana lo-fi streljačina, v kateri se bolj kot s hordami nasprotnikov borimo s padci sličic na sekundo (vsaj v preizkušeni različici za PS4). Circle-strafe around Strafe.


  • Share/Bookmark

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !