Life is Strange

Ker se mi zdi brezpredmetno pisati recenzijo dve leti stare igre, ki je niso igrali le še takšni trdoglavci kot sem bil do nedavnega jaz, bom v skrajšani obliki napisal, zakaj je Life is Strange verjetno najlepša igra zadnjega desetletja. Čeprav se prva epizoda že dolgo časa ponuja brezplačno, sem jo pred časom izbrisal po komaj nekaj minutah igranja. Enostavno se mi ni ljubilo ukvarjati s še eno interaktivno dramo, čeravno me je prva sezona Walking Dead zelo navdušila – bolj kot TV-serija sama, pravzaprav. Nato pa so prejšnji mesec Life is Strange v celoti zastonj ponudili imetnikom PS+ in ker sem ta mesec zaradi Until Dawn podaljšal naročnino, je bil že skrajni čas, da jo preigram in si naredim malo prostora na disku.

Že po kakšni uri mi je bilo hudo žal, da sem toliko časa odlašal, po končani peti epizodi pa lahko brez dvoma rečem, da gre za eno najboljših iger, ki sem jih kdajkoli igral (trust me, nabralo se jih je že ogromno). Resda je konkretnega gameplaya bore malo in odločitve na koncu nimajo kakšne posebne teže, a zgodba na filmskem platnu niti približno ne bi imela takšnega učinka. Dialogi, glasba, glasovno igranje, liki … vse je naravnost fanatastično in nabito s čustvi, obenem pa je v igri malo morje sporočil in vprašanj na temo usode, prijateljstva, osameljnosti, ljubezni ter odraščanja. Rahlo moti le zastarela obrazna mimika (premikanje ustnic, če sem bolj natančen), ki na trenutke popolnoma odpove, a na srečo sem bil precej zaposlen z branjem podnapisov.

Life is Strange je igra, ki bi jo preprosto moral igrati vsak ljubitelj (gamer or not) mindfuckov, kot so: The Butterfly Effect, Donnie Darko, Lost, Twilight Zone in Twin Peaks ali coming-of-age fantastike a la The Girl Who Leapt Through Time in Your Name. Nenazadnje je na vsakem koraku polna popkulturnih referenc, ki potrjujejo, da so Dontnod Entertainment ideje črpali iz največjih mojstrovin.

  • Share/Bookmark

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !