Hellblade: Senua’s Sacrifice

Od nekdaj cenim tretjeosebne igre z zanimivimi protagonistkami. Če so še kaj več kot eye candy s prevelikim oprsjem, toliko bolje. Zadnja leta nekoliko slab priokus sicer puščajo velika razvojna imena, ki z vsiljenimi politično korektnimi dečvami ne želijo razjeziti tečnih feministk. Virtualne punčare pač ne smejo biti trofeje ali najstniške fantazije, temveč do vratu zapete ballbusterke srednjih let, z oblinami na nespornih mestih in sposobnostjo, da namlatijo ducate tipov brez prejetega udarca. Ker moški glavni junaki so itak samo zapuščeni debeluharji z neobstoječimi bicepsi in visoko razvito (umetno) inteligenco. Logika!

No, Ninja Theory, podpisani pod eno mojih najljubših iger vseh časov, Enslaved: Odyssey to the West, se s kritikami internetnih kvazi estradnic niso kaj dosti obremenjevali in ponovno ustvarili privlačno protagonistko, ki pa je karakterno resda njihova najkompleksnejša stvaritev do zdaj. Senua, ki jo vrhunsko upodablja Melina Juergens, je psihično izčrpana keltska bojevnica, na poti v pekel, da se sooči s svojimi največjimi strahovi in oživi izgubljeno ljubezen.

Že ob dolgem uvodu, spominjajočem na Apocalypse Now, je jasno, da Hellblade ni še ena stereotipna vikinška sabljačina, ampak globoka pripoved, prepletena s čudovitimi parafrazami in paranoičnimi šepeti po vzoru The Darkness in podobnih srhljivk. Slušalke so obvezne!

Igra je sicer že od zgodnjih faz razvoja deležna primerjav s Horizon: Zero Dawn, vendar pa so te popolnoma zgrešene, kajti Hellblade ne teži z ogromnim odprtim svetom in izpetimi RPG-elementi. Gre namreč za pretežno linearno izkušnjo, ki igralca na srečo ne vodi za roko kot totalnega imbecila. Tu ni prostora za treninge, navodila in smerokaze. Saj ne, da bi bila igralnost ne vem kako kompleksna, a vseeno je pomanjkanje pomoči dobrodošlo in daje prijeten občutek starokopitnega špila. Žal pa je starokopiten tudi nadzor Senue, saj punca ne poseduje ravno plezalskih sposobnosti Lare Croft in zato dostikrat zaradi zanemarljivih preprek dela velike obhode. Podobno simplistično je tudi mečevanje, ki bolj spominja na QTE-dogodke brez ikon kakor bojevanje iz predhodnih naslovov, le da zahteva nekoliko več spretnosti kot denimo zadnja šefovska bitka v Uncharted 4. Nenazadnje za nekaj dodatnega stresa poskrbi tudi blaga oblika permadeatha, saj ob vsaki smrtonostni napaki del Senuinega telesa zgnije. Če črnina doseže glavo, se je igranja treba lotiti od začetka. Kljub temu, da je replay value špila nekje na ravni simulatorjev hoje, pa ta kazen ne bo zamorila manj izkušenih igralcev – po zaključni bitki boste že vedeli zakaj.

Komur zaradi nekompleksnega borilnega sistema in šibkega ploščadanja ni ugajal že Enslaved, tudi Hellblade ne bo po godu. Kdor pa išče atmosfersko štorijsko-osredotočeno izkušnjo, ki ne stane ravno desetino minimalne plače, nakupa najverjetneje ne bo obžaloval. Fantje in dekleta iz Ninja Theory so namreč ustvarili vizualno in zvočno osupljivo študijo duševnih motenj, z močnim vplivom nordijske mitologije, ob kateri se včasih še igralcu zazdi, da halucinira. Plus, Senua ima najhujše dreadlockse v zgodovini videoiger, ki med tekom in fajtanjem plapolajo, kot bi bili resnični. Mokre sanje vsakega depresivnega alternativca.

  • Share/Bookmark

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !