Obsedenost s fizičnimi izvodi iger

“Če igra ne izide v fizični obliki, je ne kupim.”

Naj mi nekdo prosim pojasni to obsedenost s fizičnimi kopijami popkulturnega materiala v letu 2017. Tudi sam sem odraščal z vinilkami, disketami in videokasetami, a mi ne gre v glavo ta potreba po ohranjanju medijev, ki jih je že zdavnaj povozil čas. Let it the fuck go!

Okej, filmskim Blu-rayem dam še nekaj let, da dokončno izgubijo smisel ter izginejo z obličja Zemlje in vinilke tudi nekako še toleriram zaradi nostalgičnega faktorja in analognega zvoka, ampak ploščki z igrami? Preprosto ne razumem, zakaj bi kdorkoli zapravljal čas in denar za tisto plastiko, če lahko igro z nekaj kliki enostavno prenese na konzolo ali računalnik. In po pogovoru z zagrizenimi kupci oprijemljivih izdaj, bi rekel, da tudi oni ne.

Resda se v spletnih trgovinah kakšno igro dobi precej ceneje, a teh ljudi načeloma to sploh ne zanima. Njim je važno, da se dokopljejo do fizične edicije, četudi jo pošteno preplačajo. Včasih je bil popularen izgovor, da je obisk specializirane trgovine skoraj religiozna izkušnja. Pa vonj po sveže odviti igri, čvek z zdolgočasenim prodajalcem in ne vem kaj še vse. Ampak zdaj so itak že malodane vse takšne slovenske štacune šle rakom žvižgat, o cenah in prodajnem osebju v poslovalnicah večjih trgovskih verig s tovrstno robo pa raje ne bi.

Tako se je večina čudakov primorana zateči k spletnim trgovnim in na špil potrpežljivo počakati vsaj kakšen teden, a raje več, zraven pa držati pesti, da pošiljka ne zatava na Slovaško in je furjasti poštni uslužbenci ne zmaličijo na prafaktorje.

Sam sem takšno neumnost nazadnje naredil lani. No, skoraj. Pri eni vodilnih evropskih spletnih trgovin z geekovskim materialom, ki me je sicer že parkrat razočarala, sem zaradi všečnega prednaročniškega dodatka in ugodnejše cene v košarico vrgel Doom. Da bi zadevo igral na dan izida mi seveda niti na misel ni prišlo, sem pa pričakoval, da bo najkasneje takrat vsaj poslana, saj sem vendar preorder opravil že lep čas nazaj. A glej ga zlomka, dobavitelj jim menda špila ni pravočasno priskrbel, čeravno je šlo za enega najodmevnejših naslovov leta, zato z odpošiljko na dan izida ni bilo nič. Ker je sledil vikend in mi kartice še niso bremenili, sem naročilo preprosto skenclal in nekaj minut kasneje za 10 ojrov več opravil digitalni nakup v PS trgovini. Taisti večer sem že trgal ude Impov and never looked back.

Marsikdo bi kupovanje fizičnih izvodov utegnil opravičevati s prostorsko stisko na disku, a kaj, ko moraš v vsakem primeru na konzolo/računalnik namestiti dobršen del igre. Pa menjavanje ploščkov vsakič, ko želim igrati nekaj drugega? Ne, hvala. Pa glasnejše delovanje konzole? Ne, hvala. In kot nekdo, ki si je v dvajsetih letih nabral zajetno zbirko iger za vse možne platforme, lahko potrdim, da je spravljanje vsega tega materiala velik problem, ako slučajno ne živiš v graščini.

A kdo slučajno še kupuje programsko opremo na fizičnih medijih? Zakaj se potem gamerji, ki sicer blazno sledijo tehnološkemu napredku, tako oklepajo teh odsluženih ploščkov in odvečnih plastičnih škatel? Ali ti ljudje vsak konec tedna na obisk povabijo par prijateljev in se bahajo s svojo enormno kolekcijo iger? Masturbirajo ob pogledu na prekrasne naslovnice? S partnerkami sodelujejo v nekakšnih geekovskih sadomazo igricah in si skrivajo ploščke v napačnih škatlicah? Kaj za vraga ljudje počnejo s temi stvarmi? Please, enlighten me.

  • Share/Bookmark

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !