Neon Drive

Asteroids, After Burner, Back to the Future, Blade Runner, Gradius, Knight Rider, Outrun, Top Gun, Transformers, Tron. Če vam omemba vsaj kakšnega od teh naslovov prikliče prijetne spomine, obstaja velika verjetnost, da vam bo Neon Drive, najnovejši izdelek slovenske ekipe Fraoula, vsaj z estetskega vidika všeč. Gre namreč za pravi kungfuryjevski poklon popkulturnim fenomenom 80-ih let, v katerem eno minuto vijugaš med audiosurferskimi ploščicami, naslednjo pa že razstreljuješ asteroide kot v klasičnih arkadnih streljankah.

A neglede na tovrstne tranzicije, ki so domala špilov največji adut, princip igranja skozi vseh osem nivojev ostaja enak. Zgolj dva gumba sta vse, kar se nuca za prestavljanje avtomobila/raketoplana po voznih pasovih, zato je ob zaslugi synthwave glasbene podlage Neon Drive konstantno deležen primerjav z muzikaličnimi predstavniki. Toda ker so vzorci smrtonosnih ovir le mestoma usklajeni z retro ritmi, igra v resnici bolj daje vtis nekompleksne arkade kakor pristne ritmične izkušnje.

Vendar pa je ta igralna preprostost varljiva, kajti to ni špil, ki bi mu bil kos po nekaj minutah igranja, zaradi česar so bile zgodnje različice za računalnike in mobilnike deležne precejšnjih kritik. Konzolastična predelava tako že v začetku z dodatnimi pristopi naredi boljši vtis, čeravno zna vseeno terjati veliko živcev – zlasti v poznejših stopnjah, ko vse skupaj postane bolj igra spomina kot refleksov. Že trening in običajna težavnost sta precej neprizanesljiva do začetnikov, težja in noro težka pa vsak spodrsljaj kaznujeta z vrnitvijo k dokaj oddaljeni kontrolni točki. Bolj ležeren je Free Run, ki je s pobiranjem ploščic prijetno nasprotje klasičnemu načinu, vendar se pri vsaki stopnji odklene šele po uspešno zaključeni vožnji na vsaj normalni težavnosti. Za mazohistične lovce na rekorde pa je vključen vzdržljivostni igralni tip, v katerem ni prostora za dodatna življenja in kontrolne točke. Cilj je v enem poizkusu opraviti z vsemi nivoji na vseh težavnostih oziroma priti čim dlje, saj vsaka prevožena sekunda prinaša točke. Je zasvojljiv način in pravzaprav edini vreden večkratnega igranja, vendar bi lahko bil še boljši, če bi na stezah imel razpršene kakšne dragulje, ki bi prinašali dodatne točke in tako znatno premešali lestvice. Nasploh bi steze lahko nudile nekaj dodatkov (bullet-time, ekstra življenje, izstrelek), ki bi popestrili in vsaj malenkost olajšali igranje, saj je neizkoriščenega prostora še dovolj.

Četudi Neonska vožnja izgleda kot idealna izbira za nostalgike z oslabljenimi refleksi, na koncu pusti precej mešan vtis. Po eni strani je to igra, ki s svojo simplističnostjo na konzolah ne bo prevzela hardcore publike, po drugi pa je do običajnežev preveč nepopustljiva. A v kolikor imate vmesno spretnost in jeklene živce, za ceno dveh kino vstopnic vseeno ni tako zgrešen nakup. Navsezadnje boste med ritmično-arkadno ponudbo v PlayStation trgovini težko našli boljšo alternativo, če se vam toži po osemdesetih.

  • Share/Bookmark

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !