Shogo: Mobile Armor Division

Vsakič, ko slišim, kako prekleto originalen je Titanfall zaradi kombiniranja FPS in mecha zvrsti, me tako zabolijo ušesa, da se mi tinnitus nenadoma zdi najmanjši problem. Don’t get me wrong, Titanfall je super špil in inovativen v mnogih aspektih, le v prepletanju omenjenih dveh žanrov pač ne. Če ne drug, je nanožno bojevanje z bitkami izza kabin gigantskih robotov uspešno združil že spregledani Shogo: Mobile Armor Division leta 1998, čeprav drži, da je pri Titanih vse skupaj mnogo bolj dinamično in svobodnjaško.

Že od samega izida se mi neprepoznavnost te Monolithove akcijade zdi nezaslišana, za kar je v dobršni meri kriv le dva meseca mlajši šuter, ki ga v družbi geekovske elite nikoli ni pametno kritizirati – Half Life, seveda. Shogo je v nasprotju z njim postregel z razsežnimi misijami na prostem, napetimi robotskimi spopadi in zgodbo, navdahnjeno po številnih japonskih animirankah. Obenem je bil to prvi naslov, ki je uporabljal Monolithov napredni grafični pogon LithTech, s katerim sta kasneje navduševala tudi Blood 2 in No One Lives Forever.

Ob ponovnem preigravanju te polnoletne mojstrovine človeka prešine misel, kako bi se po tolikšnem času prileglo eno pošteno nadaljevanje, a se kmalu strezni ob spoznanju, da je Respawn Entertainment s Titanfall 2 postavil izredno visoke standarde v miksanju pešakarskega nažiganja z eksplozivnimi robotskimi fajti.

  • Share/Bookmark

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !