A veste, kaj sovražim?

Trenutno brskate po arhivu kategorije A veste, kaj sovražim?.

O njihovih trenutno razprodanih vstopnicah sem pisal že pred meseci, zdaj pa so me razveselili s skoraj proceduralno generiranami provizijami, za katere iz rokavov še komaj vlečejo verjetne izgovore.

Upajoč, da mi ne bo treba zapravljati 15 € za poštnino samcate karte iz Italije, se spravim čekirati ponudbo slovenskega Eventima. Vstopnic za želeni dogodek seveda ne nudijo, ponujajo pa jih za taisti event v nekajkrat bolj oddaljenih nemških mestih, ki so (brez provizije) začuda par centov cenejše kot na Eventim.de. V bistvu mi nikoli ni bilo jasno, na podlagi česa dodajajo tuje prireditve v slovensko ponudbo. Spomnim se, da sem pred časom lahko kupil karto za nastop nemškega benda v Innsbrucku, za Gradec (na isti turneji) pa niso bile na razpolago.

Plot twist: Eventim me obvesti, da njihova šest ur dnevno odprta poslovalnica v Tivoliju ponuja vstopnice za vse dogodke v okoliških državah. Z nasmeškom na obrazu hitro preverim informacijo in dobim prečudovit odgovor:

Omenjene vstopnice so na voljo v naši prodajalni Hiša vstopnic Tivoli. Ker je prodaja preko tujega sistema, se pri nakupu zaračuna še provizija, v višini 10% + DDV na ceno vstopnice + 1€ + DDV na posamezno vstopnico.

Če bi si torej slučajno želel privoščiti VIP Experience za 400 €, bi mi ti šalabajzerji zaračunali več kot petdeset evrov provizije. Zato, da bi potem do 16:00 moral prevzeti karto in prodajalki deset minut črkovati ime dogodka?

Thanks, but …

In ja, s prodajalkami na uradnih prodajnih mestih imam obupne izkušnje. Nekoč je ženska celih pet minut iskala koncert, čeprav sem ji dvakrat črkoval ime izvajalca, povedal točen datum in še prizorišče dogodka. V zahvalo za izredno potrpežljivost sem dobil vstopnico za napačen koncert in dodatnih nekaj minut s skrajno nejevoljno prodajalko, ki je med storniranjem vihala nos, kot da sem jaz kriv za njeno napako.

Kakorkoli, italijanski Eventim (Ticketone) po besedah slovenske ekipe ni poenoten z našim. Človek bi pomislil, da na to namiguje že drugačno ime spletne strani, vendar avstrijski (Oeticket) temu nasprotuje. A neglede na to, italijanske prireditve vseeno občasno zaidejo v ponudbo slovenskega Eventima, pri čemer je zanimivo predvsem variiranje provizij, ki jih v nekaterih primerih sploh ni. Za nastop Blue Man Group v Trstu oba ponujata vstopnice po popolnoma enaki ceni, medtem ko je bilo za koncert Franz Ferdinand v Lignanu pri Ticketone treba odšteti 37,5 €, pri našem Eventimu pa 41 € (kar je daleč od tistih 10% in dodatnih stroškov). Ne vem, menda je vse skupaj odvisno od organizatorja. When in doubt, blame the promoter.

Aja, in če slučajno še ne veste, je Eventim z letošnjim aprilom uvedel strošek obdelave nakupa v višini 1,50 €. Jap, za vse dogodke, na vseh pooblaščenih prodajnih mestih (izjema so koncerti do 12 € v KŠ). To pa pomeni, da pri tej monopolski bandi vstopnic sploh ni več mogoče kupiti po oglaševani ceni. Ču-do-vi-to!

  • Share/Bookmark

“Če igra ne izide v fizični obliki, je ne kupim.”

Naj mi nekdo prosim pojasni to obsedenost s fizičnimi kopijami popkulturnega materiala v letu 2017. Tudi sam sem odraščal z vinilkami, disketami in videokasetami, a mi ne gre v glavo ta potreba po ohranjanju medijev, ki jih je že zdavnaj povozil čas. Let it the fuck go!

Okej, filmskim Blu-rayem dam še nekaj let, da dokončno izgubijo smisel ter izginejo z obličja Zemlje in vinilke tudi nekako še toleriram zaradi nostalgičnega faktorja in analognega zvoka, ampak ploščki z igrami? Preprosto ne razumem, zakaj bi kdorkoli zapravljal čas in denar za tisto plastiko, če lahko igro z nekaj kliki enostavno prenese na konzolo ali računalnik. In po pogovoru z zagrizenimi kupci oprijemljivih izdaj, bi rekel, da tudi oni ne.

Resda se v spletnih trgovinah kakšno igro dobi precej ceneje, a teh ljudi načeloma to sploh ne zanima. Njim je važno, da se dokopljejo do fizične edicije, četudi jo pošteno preplačajo. Včasih je bil popularen izgovor, da je obisk specializirane trgovine skoraj religiozna izkušnja. Pa vonj po sveže odviti igri, čvek z zdolgočasenim prodajalcem in ne vem kaj še vse. Ampak zdaj so itak že malodane vse takšne slovenske štacune šle rakom žvižgat, o cenah in prodajnem osebju v poslovalnicah večjih trgovskih verig s tovrstno robo pa raje ne bi.

Tako se je večina čudakov primorana zateči k spletnim trgovnim in na špil potrpežljivo počakati vsaj kakšen teden, a raje več, zraven pa držati pesti, da pošiljka ne zatava na Slovaško in je furjasti poštni uslužbenci ne zmaličijo na prafaktorje.

Sam sem takšno neumnost nazadnje naredil lani. No, skoraj. Pri eni vodilnih evropskih spletnih trgovin z geekovskim materialom, ki me je sicer že parkrat razočarala, sem zaradi všečnega prednaročniškega dodatka in ugodnejše cene v košarico vrgel Doom. Da bi zadevo igral na dan izida mi seveda niti na misel ni prišlo, sem pa pričakoval, da bo najkasneje takrat vsaj poslana, saj sem vendar preorder opravil že lep čas nazaj. A glej ga zlomka, dobavitelj jim menda špila ni pravočasno priskrbel, čeravno je šlo za enega najodmevnejših naslovov leta, zato z odpošiljko na dan izida ni bilo nič. Ker je sledil vikend in mi kartice še niso bremenili, sem naročilo preprosto skenclal in nekaj minut kasneje za 10 ojrov več opravil digitalni nakup v PS trgovini. Taisti večer sem že trgal ude Impov and never looked back.

Marsikdo bi kupovanje fizičnih izvodov utegnil opravičevati s prostorsko stisko na disku, a kaj, ko moraš v vsakem primeru na konzolo/računalnik namestiti dobršen del igre. Pa menjavanje ploščkov vsakič, ko želim igrati nekaj drugega? Ne, hvala. Pa glasnejše delovanje konzole? Ne, hvala. In kot nekdo, ki si je v dvajsetih letih nabral zajetno zbirko iger za vse možne platforme, lahko potrdim, da je spravljanje vsega tega materiala velik problem, ako slučajno ne živiš v graščini.

A kdo slučajno še kupuje programsko opremo na fizičnih medijih? Zakaj se potem gamerji, ki sicer blazno sledijo tehnološkemu napredku, tako oklepajo teh odsluženih ploščkov in odvečnih plastičnih škatel? Ali ti ljudje vsak konec tedna na obisk povabijo par prijateljev in se bahajo s svojo enormno kolekcijo iger? Masturbirajo ob pogledu na prekrasne naslovnice? S partnerkami sodelujejo v nekakšnih geekovskih sadomazo igricah in si skrivajo ploščke v napačnih škatlicah? Kaj za vraga ljudje počnejo s temi stvarmi? Please, enlighten me.

  • Share/Bookmark

“A ti še igraš igrice?”

Pričakovana življenjska doba vsakega gamerja se skrajša, ko sliši kaj takega. Res ne vem, od kje se je vzela ta slovenska nastrojenost proti igram, da si zaslužijo pomanjševalnico. Večinoma jo slišim iz ust nerazgledanih novinarjev in zaplankanih kvazi intelektualk. Takih, ki potem s frendicami in poplavo med nogami letijo na (pred)premiero neumne ekranizacije videoigre, zato ker v njej nastopa Fassbender ali kakšen drug trenutno pofukljiv vročko. Če se v filmu pojavi še zgoraj brez, je ponovni ogled skoraj obvezen.

V kakršnemkoli drugem kontekstu tovrstni ljudje igre smatrajo za nekaj slabega. Otročarijo, neumnost, s katero odrasli tipi po šihtu zabijajo dragocen čas, mladi pa po vzoru dobrega starega GTA-ja ponoči množično odhajajo na morilske pohode.

Očitno mislijo, da se je evolucija iger ustavila pri Pac-Manu in Tetrisu. To, ali pa živijo v nekem mehurčku, kjer igre nimajo bistvenega vpliva na medije in popkulturo.

Da vas razsvetlim: igre že dolgo niso le preprosta oblika zabave za zdolgočaseno mladež, ampak predvsem pripovedi kompleksnih zgodb, ki so velikokrat delo uveljavljenih pisateljev in filmskih scenaristov, z visoko umetniško vrednostjo. Resno, preverite Bioshock Infinite in recite, da igre niso umetnost. Toliko podrobnosti, alegorij in naukov je preprosto nemogoče umestiti v kakršnokoli drugo obliko umetnosti ta hip. Pri literaturi smo le bralci, pri glasbi poslušalci in pri filmu gledalci. V igrah smo vse od naštetega, s to razliko, da se prosto gibljemo po interaktivnem svetu in velikokrat s sprejemanjem odločitev vplivamo na potek in razplet štorije.

Še en zanimiv primer je zgornja enoigralska misija iz lanskoletne streljačine Titanfall 2, v kateri igralec pridobi napravo za potovanje skozi čas. Vau, time travel – s tem se pa nismo srečali že vse od Wellsovega Časovnega stroja, kajne? No, v taki obliki prav gotovo ne. Tu igralec namreč lahko kadarkoli in kjerkoli skoči iz prve časovnice v drugo in spet nazaj. Mnogo iger se je že prej spogledovalo s takšnimi igralnimi prijemi, a Titanfall 2 je idejo o potovanju skozi čas ponesel na popolnoma nov nivo, podobno kot pred leti Portal potovanje skozi prostor. Že v filmu in literaturi, kjer le opazujemo vnaprej pripravljene časovne skoke, so takšne prigode vznemerljive, kaj šele tu. Se prav veselim iger, ki bodo to ponesle na še kompleksnejši nivo.

Seveda vse igre niso takšne. Veliko se jih še vedno bolj posveča igralnosti kot zgodbi, ampak podobno je tudi pri filmu, pa še nikoli nisem slišal, da bi bile Seagalove brezmožganske akcijade ‘filmčki’.

Filmčki so na YouTubu in socialnih omrežjih, igrice pa v glavnem na telefonih in … hja, socialnih omrežjih. Zato, dragi laiki, lepo prosim, nehajte vse, kar premore igričarska industrija, metati v isti koš. Navsezadnje bi vas večina ob vprašanju: “Katero knjižico si nazadnje prebral/a?” verjetno pošteno zavila z očmi.

  • Share/Bookmark

Poznate tisto, ko se polni navdušenja spravite kupiti karto za koncert svojega priljubljenega benda, nato pa ugotovite, da so ostali le še najcenejši sedeži, ker so boljše kategorije razprodane? No, trenutno razprodane.

Prodajalci vstopnic sicer nadvse radi zagovarjajo organizatorje, češ da gre za spremembe, ki jih produkcijska ekipa sprejme po začetku turneje. Kar mi za določene sektorje ni čisto logično, še manj pa za stojišča, kjer česa drugega razen mešalne mize, ograj in varnostnikov še nisem videl. Razen, če se organizator po razprodanem parterju odloči, da dodatno zasluži in kot sardele natlači še nekaj sto obiskovalcev. To bi pojasnilo neznosno gnečo na nekaterih koncertih.

Sicer pa so to isti ljudje, ki zaradi slabe prodaje odpovedane koncerte opravičujejo s “tehničnimi težavami”, zato res ne bi bil presenečen, če s takimi poceni triki pospešujejo prodajo in se poizkušajo znebiti najslabših kart.

Kakorkoli, trenutno razprodane vstopnice so nadloga, ker me pahnejo v dilemo. Naj kupim tiste slabše ali počakam, da se boljše kategorije morda sprostijo? Naj odštejem še par dodatnih evrov za nastop v tujini ali raje ostanem kar doma in sploh nikamor ne grem? Either way, screw them!

  • Share/Bookmark