Blast from the past

Trenutno brskate po arhivu kategorije Blast from the past.

Vsakič, ko slišim, kako prekleto originalen je Titanfall zaradi kombiniranja FPS in mecha zvrsti, me tako zabolijo ušesa, da se mi tinnitus nenadoma zdi najmanjši problem. Don’t get me wrong, Titanfall je super špil in inovativen v mnogih aspektih, le v prepletanju omenjenih dveh žanrov pač ne. Če ne drug, je nanožno bojevanje z bitkami izza kabin gigantskih robotov uspešno združil že spregledani Shogo: Mobile Armor Division leta 1998, čeprav drži, da je pri Titanih vse skupaj mnogo bolj dinamično in svobodnjaško.

Že od samega izida se mi neprepoznavnost te Monolithove akcijade zdi nezaslišana, za kar je v dobršni meri kriv le dva meseca mlajši šuter, ki ga v družbi geekovske elite nikoli ni pametno kritizirati – Half Life, seveda. Shogo je v nasprotju z njim postregel z razsežnimi misijami na prostem, napetimi robotskimi spopadi in zgodbo, navdahnjeno po številnih japonskih animirankah. Obenem je bil to prvi naslov, ki je uporabljal Monolithov napredni grafični pogon LithTech, s katerim sta kasneje navduševala tudi Blood 2 in No One Lives Forever.

Ob ponovnem preigravanju te polnoletne mojstrovine človeka prešine misel, kako bi se po tolikšnem času prileglo eno pošteno nadaljevanje, a se kmalu strezni ob spoznanju, da je Respawn Entertainment s Titanfall 2 postavil izredno visoke standarde v miksanju pešakarskega nažiganja z eksplozivnimi robotskimi fajti.

  • Share/Bookmark

Vsakič, ko podmladku pomagam pri preigravanju tega špila, sem očaran nad vrednostjo ponovnega igranja dosovskih sidescrollerk. Najbrž sem se v zadnjih letih že vsaj desetkrat sprehodil čez vse nivoje, pa mi začuda še vedno ne para živcev.

Prehistorik se načeloma igra enako kot stotine ostalih 2D-ploščadaric iz obdobja grungea, ima pa eno prijetno popestritev, in sicer obvezno nabiranje hrane, do katere pridemo z (vizualno nenasilnim) ubijanjem najrazličnejših živali in ropanjem jam. Ob tem je treba paziti še na lastno zdravje in čas, ki pa teče tako počasi, da ga le stežka zmanjka. Vse to prinaša točke, točke pa izključno dodatna življenja, saj se fantom iz Titus Interactive očitno ni zdelo smiselno vključevati lestvic. A naj si tik pred ciljem na listek zapišem doseženo število točk, če jih želim primerjati s komerkoli?

Vzlic določenim nelogičnostim in naključnim hroščem, je Prehistorik zelo posrečena arkada, ki se z nalezljivo glasbeno podlago in simpatičnimi nasprotniki hitro prikupi zlasti mladini. Škoda, da je tako pogosto zasenčen s strani precenjenega nadaljevanja.

  • Share/Bookmark

Sredina devetdesetih, dedkova klet v njej pa računalnik z nekaj arkadami, formulami in Spear of Destiny.

Še zdaj se spomnim, kako smo kot v vrsti za tobogan na bazenu čakali, kdo jo bo naslednji igral. Pet minut en, pet minut drug, včasih kar dva hkrati – en je premikal B. J. Blazkowicza, drugi pa streljal in odpiral vrata. Ko sta večini vrhunec gaminga predstavljala Mario in Sonic, sem jaz ure in ure zabijal v igri, ki je takrat izgledala kot resničnost. Bila je nasilna, na trenutke malo miselna, predvsem pa drugačna od česarkoli drugega. In še dandanes, če me kdo vidi odpirati vse skrivne sobane, gleda vame, kot da sem z Marsa. Jah, takrat smo na računalniku imeli deset iger, ne sto, in od teh je edino Spear of Destiny dajala občutek premikanja po 3D-prostoru (Wolfenstein 3D, ki je sicer izvirnik, sem začuda igral nekaj let kasneje). Verjetno se zato še dandanes dobrih prvoosebnih streljačin razveseljujem kot majhen otrok.

Sicer pa je zanimivo, da precej gamerjev nikoli ni slišalo za Spear of Destiny. Vsi, ki jih poznam, so igrali Wolfensteina, ali pa še to ne. Jaz sem vedno preferiral tale samostojni dodatek (najbrž zato, ker sem ga igral najprej), ki je v resnici predzgodba.

Za razliko od Wolfenstein 3D, stopnje niso razdeljene v epizode, ampak je celotna izkušnja eno poglavje, sestavljeno iz 20-ih nadstropij, od katerih sta dva skrita. V spomin se zagotovo najbolj vtisne ravno zadnje, ki mi je kot otroku kar pognalo strah v kosti. Poleg nivojev, tekstur in glasbe, je novih nekaj šefov, ki se mi zdijo še malo bolj memorabilni od tistih iz izvirnika, ter teorij zarote o nacistih (Spear of Destiny, doh).

Najbolj zanimivo pri tej igri (ali Wolf 3D) je, da zna še danes zabavati mladino. Človek bi mislil, da ob poplavi slikovitih mobilnih iger, s temi piksli ne moreš nikogar več impresionirati, a dve mladi dami v družini dokazujeta nasprotno. Verjetno bi me kakšen psiholog poslal direktno na zaprti oddelek, če bi slišal, kako me je nekoč ena od njiju skoraj pred vzgojiteljico v vrtcu vprašala, če bova šla streljat Nemce, ko prideva domov. I’m a bad influence.

en je premikal B. J. Blazkowicza, drugi pa streljal in odpiral vrata

  • Share/Bookmark