Filmofil v meni

Trenutno brskate po arhivu kategorije Filmofil v meni.

Že skrajni čas je bil, da vnovčim Netflixov free trial in zadevo testiram z ogledom kakšnega filma, ki ni klasično hollywoodsko sranje. Po kratkem pregledu ponudbe, mi je v oči padel prav Amar, debitanski celovečerec Estebana Crespa, ki si je pred štirimi leti s kratkometražcem Aquél no era yo prislužil goyo za najboljši film in prvo nominacijo za oskarja.

Ljubim takšne male ljubezenske drame, pa tudi s špansko kinematogafijo sem načeloma kar kompatibilen, zato mi je bil film morda res že v štartu bolj simpatičen kot povprečnemu Netflix naročniku, a ocena 5.2 na IMDB se mi kljub temu zdi preprosto smešna. Še toliko bolj, ker sem dan poprej 80 minut trpel ob ruski polomiji Sestri, ki ima kar 7.1. Pričakujem malo švohotnejšo Liljo, dobim pa brezmožganski kvazi triler, ob katerem se nedavno ogledani gruzijski Tuji dom na Tednu ruskega filma zdi skoraj oscar-worthy material, heh. Je pa res, da odkar stupidni superherojski akcionerji kot po tekočem traku letijo med Top 250, IMDB ocene jemljem dosti manj resno kot nekoč.

Kakorkoli, Amar se mi zdi prijetna žalostinka z všečno igralsko zasedbo, med katerimi navdušuje predvsem novinka Maria Pedraza v glavni vlogi (pa ne zaradi oprsja). Čeravno stvar na trenutke šmira s coming-of-age filmom, je z dolgimi posteljnimi (em, dvigalnimi) prizori namenjena bolj zreli publiki – vseeno pa ima več zgodbe in manj seksa kot Noetov Love. Novih standardov za ljubezenske drame resda ne postavlja, ja pa mojo pozornost brez težav obdržala skozi vseh 100 minut, zategadelj me nastrojenost proti filmu precej bega. Ne vem, mogoče ga nazaj drži ravno vključitev v Netflixovo ponudbo, kjer ne najde prave publike. Eh, najbrž je kriva le nenazornost uvodnega strap-on seksa, s katerim Amar ne vzdigne toliko prahu kot La Vie d’Adèle, ki razen eksplicitnih fuk scen ni serviral prav nič zapomljivega.

  • Share/Bookmark

Medtem ko Američani poneumljajo mladež z Minioni, emojiji in podobnimi jajci, Japonci redno navdušujejo s čudovitimi animeji, iz katerih se najstniki lahko naučijo več kot iz večine igranih coming-of-age filmov. Eden takšnih je tudi A Silent Voice, tretji dolgometražec Naoke Yamada, ki se zrelo loteva vrstniškega nasilja, odtujenosti, prijateljstva in odraščanja. V ospredju ekranizacije istoimenske mange sta bully Shoya in njegova žrtev, srceparajoča gluha sošolka Shoko, ki se skozi več kot dve uri dolgo pripoved spopadata s preprekami na fantovi poti odrešitve.

Koe no katachi zaradi dolžine in umirjenega tempa morda od povprečnega gledalca res zahteva nekoliko več potrpežljivosti kot sorodne japonske animiranke, a ogled nagradi z močnim sporočilom, ki bi se moral širiti s predvajanji po sholivudiziranih slovenskih kinematografih.

  • Share/Bookmark

John Carney je že desetletje nazaj dokazal, da mu nizek proračun ne predstavlja nikakršne ovire pri ustvarjanju čarobnih glasbeno-romantičnih filmov. Sing Street, nekakšen mladostniški Once, je malo ljubezenska, malo glasbena, malo vesela in malo otožna štorija o najstniku, ki v Dublinu sredi osemdesetih ustanovi glasbeno skupino, da bi impresioniral skrivnostno punčaro. Vmes mu preglavice kakopak povzročajo zrahljana zakonska zveza staršev, šolski nasilnež in versko-fanatični ravnatelj, ki niti pod razno ne odobrava alternativne mode in rjavih čevljev, a vse to fantje pridno ubesedijo in uglasbijo ter kmalu postanejo lokalna atrakcija.

Čeprav film nekoliko nazaj drži klišejska struktura in z njo predvidljivost praktično vseh ključnih dogodkov, se Carney odkupi z dobro glasbeno podlago, simpatičnimi liki in nevsiljivimi referencami, ki Sing Street vzlic pravljičnemu koncu z lahkoto potegnejo iz sivega povprečja. Obvezen ogled za ljubitelje Once.

  • Share/Bookmark

Cenim zanimive obskurne evropske TV-stvaritve (Welt am Draht <3) in nekonvencionalne kratkometražce (La Jetée, Carne). La Cabina Antonia Mercera je kombinacija obojega in spomnim se, da sem jo zasledil že v času Schumacherjeve Telefonske govorilnice, ko sem se blazno navduševal nad klavstrofobičnimi trilerji. Verjetno bi z ogledom odlašal še nadaljnjih 15 let, če se ne bi med jutubanjem kratkih filmov začuda spomnil nanjo. In na srečo je bila gor v celoti.

Polurna skoraj grozljivka govori o moškem, ki ostane ujet v telefonski govorilnici, in rahlo asociira na mehiško nadrealistično klasiko El Ángel Exterminador. Medtem, ko protagonist razmišlja o življenju in brezizhodni situaciji, je deležen pomoči naključnih mimoidočih, posmehovanja s strani lokalnih firbcev in prevoza do končne postaje. Pri tem velja omeniti, da je film skoraj brez dialogov oziroma jih ima toliko, da sem celo jaz s svojim skromnim znanjem španščine razumel popolnoma vse.

La Cabina je za te čase rahlo predvidljiva, a še vedno udarna in provokativna družbeno-kritična srhljivka, ki je človek gotovo zlepa ne pozabi.

  • Share/Bookmark

Večina del Bonga Joon-hoja resda še vedno ostaja neprečrtanih na moji watchlisti, a Okjo sem kar težko čakal, zato je šla lepo mimo vrste. Nenazadnje je napovednik obetal zanimivo akcijsko pustolovščino, s pridihom Willyja in Gostiteljevim CGI-jem, pa tudi vtisi v Cannesu so bili po začetnih incidentih precej vzpodbudni. Ker gre za Netflixov film, ga bodo v ZDA predvajali le izbrani kinematografi, pri nas pa verjetno čez nekaj let kvečjemu kakšen zakotni kino ali Kinoteka.

Toda Netflix je zadnje čase poln dobrot (te dni se ravno naslajam nad GLOW), zato o kakovosti končnega izdelka niti nisem imel pomislekov. In čeprav film vsekakor ne spada med slabše stvaritve letošnjega leta, me je pustil bolj ravnodušnega kot The Host. Če me kdo vpraša, kakšen je film, je moj odgovor: “Ok, ja …”.

Tovrstne mednarodne koprodukcije so dostikrat dvorezen meč, in zdi se mi, da bi bila Okja precej bolj gledljiva brez nadležnih holivudskih obrazov, a glavni Netflixovi potrošniki seveda cenijo prepoznavno ameriško igralsko zasedbo. In tako predvsem drugo polovico filma živce uspešno parajo Tilda Swinton, Paul Dano, Steven Yeun in Jake Gyllenhaal v verjetno eni najslabših vlog do sedaj. Je pa zato južnokorejski del zasedbe bolj posrečen, še posebej mala Seo-Hyun Ahn, ki ima z naslovno junakinjo kar nekaj memorabilnih prizorov. Zlasti prikupen je začetek, ki se mi je sicer zdel rahlo suhoparen in razvlečen (dokler nisem spoznal, da gre za najboljši del filma), v katerem se super-pujsa Okja in Mija špancirata po prekrasnih osamljenih hribovjih Južne Koreje.

Temu sledi divje preganjanje po metroju in cestah Seula, kjer malo v oči bodejo le unchartedske vragolije male Mije, nato pa film postane precejšnja reciklaža družinskih klasik tipa E.T. ali Free Willy, z resnimi težavami s tempom, ki znajo popolnoma dezinteresirati mlajše gledalce, katerim je film verjetno v prvi vrsti tudi namenjen. No, vsaj tak občutek dajejo fart jokes, nekatera sporočila in pa konec. A po drugi strani je v filmu toliko preklinjanja in korporativnega čvekanja, da pri večini družin verjetno ne bo zamenjal mladostniških klasik, kljub neizmerni prikupnosti super-pujse.

  • Share/Bookmark

Čeprav so se s pro wrestlingom spogledovale že nekatere noir klasike, Rocky, neduhovite komedije in razni dokumentarci, sem še nedolgo nazaj mislil, da je Aronofskyjev The Wrestler edini zares pravi film o poklicni rokoborbi. In še zdaj me zmrazi, ko pomislim, kolikokrat so ga slovenski pisuni označili za boksarsko dramo. Da o poraznih prevodih pw žargona v podnapisih sploh ne izgubljam besed.

Newsflash: Slovenci nimajo pojma o wrestlingu. No, ampak to je tema za kdaj drugič.

Ker sem zadnje čase bolj naklonjen korejski kinematografiji kot Hollywoodu, sem po priporočilu kolega pogledal Jee-woonovega The Foul King iz leta 2000, ki na duhovit način prikazuje vzpon nerodnega bančnega uradnika v rokoborskem biznisu. Glede na to, da gre v osnovi za komedijo, bi lahko pričakoval nekaj v stilu Nacho Libre, ampak Korejci običajno ne delajo tako bednih filmov.

Kljub humorju in nekaterim over-the-top prizorom, je The Foul King precej realističen prikaz wrestling industrije – še posebej, če upoštevamo dejstvo, da ta v Koreji ni niti približno tako prepoznavna in priljubljena kakor na Japonskem ali v ZDA. Kot komedija je zabaven, čeprav ne nadpovprečen, kot rokoborska drama pa skoraj izjemen. Akcija v ringu je čudovito koreografirana in posneta ter v nekaterih pogledih celo preseže borbe iz Rokoborca, dodaten plus pa je tudi heel gimmick glavnega junaka, ki ga upodobi Kang-ho Song (Snowpiercer, The Host).

The Wrestler je sicer še vedno ultimativni film na to temo, a The Foul King prav tako ne bi smel manjkati na nobenem seznamu najboljših ekranizacij pro wrestlinga. Škoda le, da konec pusti nekoliko slab priokus.

  • Share/Bookmark