Gimmick infringement

Trenutno brskate po arhivu kategorije Gimmick infringement.

Ne maram ga. Ne zaradi prenahajpanosti njegovih filmov ali over-the-top stila, pač pa zaradi dejstva, da je svojo kariero zgradil na ripoffanju obskurnih azijskih filmov. Ampak njegovih fanov, ki se mu na vsakem koraku klanjajo v stilu Wayna in Gartha, to niti najmanj ne moti. Ker njegovi filmi so kao art, nadgradnje, poklon grindhouse klasikam in ne tipični ameriški rimejki. Toda kdor vsebino skoraj do potankosti kopira iz starejših del, ter pri tem izvirnim avtorjem ne pripiše nikakršnih zaslug, je plagiator – ne glede na kakovost. Led Zeppelin, Pop Design, Tarantino … vsi so isti.

Govorim o konkretnem kopipejstanju materiala, ne črpanju idej iz starih filmov, da ne bo pomote. In v tem Tarantino blesti kot redko kdo. Začel je že kar pri prvencu, ki ga je izstrelil med zvezde, Reservoir Dogs. Ta je vsebinsko in stilsko kopija azijske kriminalke City on Fire, ki jo je leta 1987 posnel Ringo Lam, s to razliko, da v Steklih psih dejanskega ropa nikoli ne vidimo. Če pogledate spodnji video, vam bo jasno, o čem govorim.

YouTube slika preogleda

Sledila sta Pulp Fiction in Jackie Brown, ki naj (vsaj po doslej meni znanih informacijah) ne bi bila reciklaži, toda pri takih ljudeh nikoli ne veš. Kdor je enkrat kradel brez posledic, bo zelo verjetno kradel še kdaj. In točno to je Quentin naredil pri naslednjem filmu, Kill Bill: Vol. 1, ki iz stare japonske akcije Lady Snowblood vzame toliko elementov, da bi ga brez težav lahko tržili kot remake. Ampak Tarantino ne dela predelav, zato v začetni in odjavni špici ni ne duha ne sluha o omembi “izvirnika”. Se pa na Kill Billovem soundtracku znajde The Flower of Carnage, ki jo je za film Lady Snowblood odpela glavna igralka Meiko Kaji. Govori se tudi, da naj bi med snemalnimi odmori filmski ekipi prikazoval DVD “originala”. Vsaj en “Inspired by”, če že ne “Based on”, bi se spodobilo umestiti v špico, don’t you think? Še pri ekranizacijah romanov, ki imajo z literarnimi izvirniki bolj malo skupnega, je to redna praksa (Solaris, Stalker, anyone?).

In tako kot je Toshiya Fujita leto po izvirniku posnel Lady Snowblood 2, tako je Tarantino leto kasneje izdal Kill Bill: Vol. 2. Ampak tega sem spustil, ker mi že prvi del (še preden sem vedel za japonski “original”) ni bil pretirano všeč.

Naslednji je v kinematografe leta 2007 prišel Death Proof, ki se je močno zgledoval po Faster, Pussycat! Kill! Kill!, a je na to začuda opozoril v odjavni špici. Ameriške filme je takrat pač bilo lažje izslediti kot azijske. Je pa Smrtno varen na trenutke precej dolgočasen (menda je double bill varianta bolj gledljiva) in pogosto imenovan za najslabši Tarantinov film.

Dve leti za njim so izšle Neslavne barabe, ki so si po italijanskem The Inglorious Bastards upam da sposodile le naslov (vem, brez člena in z namenskim typotom, big deal).

Kasneje njegovim triurnim borefestom po pravici povedano enostavno nisem več sledil, zato Djanga in The Hateful Eight ne morem komentirati. Se mi pa zdi, da je z leti začel biti manj skrivnosten glede svojih inspiracij. Verjetno je pogruntal, da bo svoje plagiate težje skrival, ko je ves svet na internetu.

Sicer so vse njegove stvaritve polne referenc (tudi kultni ples iz Pulp Fictiona je recimo vzet iz 8½) na starejše filme, kar me načeloma ne moti – dokler končni izdelek ni le kompilacija rekonstruiranih prizorov in kopija zgodbe, s kakšnim twistom tu in tam. V popkulturi pač cenim izvirnost.

Nekoč je za revijo Empire izjavil: “I steal from every single movie ever made. If people don’t like that, then tough tills, don’t go and see it, all right? I steal from everything. Great artists steal, they don’t do homages.“. Ravno zato mi je smešno, da kritiki in kvazi filmski strokovnjaki te ukradene ideje in prizore pogosto označujejo za poklon njihovim originalnim ustvarjalcem. Očitno imajo drugačno definicijo besede “homage” kot jaz. Ker če to, kar Tarantino počne ni plagiatorstvo, kaj potem je?

  • Share/Bookmark