Killer serials

Trenutno brskate po arhivu kategorije Killer serials.

Vse, pod kar se podpiše Brit Marling, je magično. Čeprav priznam, da mi pri njenih filmih manjka pika na i. Nekaj, kar bi jih od zanimivih fantastik poneslo k največjim indie klasikam. Mogoče je krivo le to, da so tako kratki – še posebej Another Earth in Sound of My Voice, pri katerih ura in pol mine, kot bi mignil.

Ravno zato sem se OA, čeprav s skoraj enoletno zamudo, lotil s posebnim zanimanjem. In prva sezona je tako interesantna, da brez spoilanja človek o njej težko pove kaj pomenljivega, razen tega, da bi jo moral gledati vsak ljubitelj (znanstvene) fantastike.

A razočarani ne bodo niti ljubitelji prizemljenih dram, saj serija ves čas učinkovito hodi po meji med fantastiko in resničnostjo – podobno kot Sound of My Voice, za katerim prav tako stojita Brit Marling in Zal Batmanglij. Začne se kot misterična drama, ki hitro namigne na znanstveno fantastiko, zajadra v fantazijo in se ustavi z udarnim finalom, ki poteši obe sorti gledalcev.

Brit družbo dela všečna igralska zasedba, na čelu z odličnim Jasonom Isaacsom in obetavnim Ircem Patrickom Gibsonom, ki je v vlogi srednješolskega bullyja še posebej izvrsten v prvi od osmih različno dolgih epizod. Batmanglij pravi, da se je za nekonstantno dolžino delov odločil, ker verjame, da bi vsebina epizode morala določati njeno dolžino, ne pa obratno. Osebno se mi ta odločitev ne zdi napačna, čeprav mi je ravno najkrajša šesta epizoda najslabša v prvi sezoni. Naključje?

Enivej, namesto, da čas zapravljate s pretencioznim rebootom Twin Peaks, si raje oglejte prvo sezono The OA, ki se prihodnje leto na Netlix vrača z drugim poglavjem. Komaj čakam!

  • Share/Bookmark

Ne TV-serija per se, temveč ženski pro wrestling turnir v devetih 45-minutnih epizodah. Prvi v zgodovini WWE, pravzaprav, ki si ga nas je veliko ogledalo že zgolj zaradi karizmatične piratske princese, Kairi Hojo Sane.

In 28-letnica je popolnoma opravičila sloves trenutno ene najboljših performerk iz dežele vzhajajočega sonca, za mnoga manj uveljavljena imena pa je bila premierna sezona Mae Young Classic odlična odskočna deska v svet mainstream rokoborbe. Vsega skupaj je bilo 32 deklet, z vseh koncev sveta, med katerimi sta me poleg Kairi še posebej navdušili Avstralka Toni Storm in dolgokitna Američanka Bianca Belair, pa tudi dokaj hitro izločeni Rhea Ripley in Xia Li nista bili od muh. Za negativki sta nekako največ potenciala pokazali Mercedes Martinez in Shayna Baszler, ki sta navsezadnje tudi bili izbrani za polfinale – no, Shayna se je prebila celo v finale, verjetno bolj po zaslugi druženja z Rondo Rousey in ostalimi fajterskimi kompanjonkami kot česarkoli drugega. Vince & co očitno ne bodo srečni, dokler Ronda tudi zares ne stopi v WWE-ring, sploh po tem, ko je s surlo do tal zapustila UFC.

Prekratek finale je tako postregel z dvobojem Kairi in Shayne, ki sta uprizorili spodobno borbo, v kateri je nepresenetljivo slavila Japonka, čeprav naj bi bil izid spremenjen tik pred zdajci. Po zaključku je Shayna popolnoma nepotrebno stopila iz heel gimmicka in objela Kairi, časa pa očitno ni bilo niti za kratek govor zmagovalke. Bizarno oblečena Stephanie McMahon, Triple H s šopkom rož in pozabljiva trofeja so vse, kar je premogla zaključna ceremonija zgodovinskega turnirja ženske poklicne rokoborbe. A kljub suhoparnemu finišu je bila produkcija skozi vseh devet epizod zelo na nivoju. Režija je funkcionirala, Jim Ross in Lita sta solidno povezovala dogajanje, posebej lepo pa je bilo v ringu videti sodnico in dvoboje, ki se niso oklepali klišejskega babyface vs. heel mlatenja. Tudi tajming snemanja in predvajanja je bil precej posrečen, saj je Netflixova serija GLOW le malo pred tem skoreografirano babje ravsanje ponovno postavila pred oči širše javnosti. Malo resnejša pripomba leti le na generične tematske komade, med katerimi se mi je v spomin vtisnil samo tisti od Candice LeRae. Jah, to je pa tako, če si v zvezi s ta hip enim najbolj vročih NXT-zvezdnikov.

Dekleta so še enkrat več dokazala, da z lahkoto zabavajo množice rokoborskih navdušencev – dostikrat celo bolj kot moški konkurentje – in da poreklo ter telesne proporcije ne predstavljajo ovir za tiste z močno željo po uspehu v šovbiznisu. Žal smo jih preko predstavitvenih posnetkov spoznali bolj površinsko, njihove govorne sposobnosti pa ostajajo popolna neznanka, a dvoboji so bili večinoma izvrstni in to je tisto, kar pri takšnem turnirju najbolj šteje. Srčno upam, da nadaljne sezone niso pod vprašajem in WWE denar raje investira v tovrstne turnirje kot klavrne resničnostne šove tipa Tough Enough. Morda bi zmaga kakšni drugi tekmovalki sicer res bolj koristila kot Kairi Sane, ki je tudi v svetovnem merilu že zelo uveljavljena, a ob ogledu njenih akrobatskih vragolij in nasmejanega salutiranja človek preprosto ne more biti jezen na takšno odločitev, četudi punca včasih pri nakazovanju njene zaključne poteze pretirava bolj kot Mickey Rourke pri finalnem skoku v Rokoborcu. Kairi is my moodlifter.

  • Share/Bookmark

Priznam, čisto premalo serij pogledam, čeprav priporočila letijo z vseh koncev. Zadeve, ki se več let vrtijo po televiziji in imajo za nameček krepko čez deset epizod na sezono, me že po defaultu odbijajo, itak pa potem redke izmed njih res dobro speljejo od začetka do konca. A nimam samo s TV-serijami takšnih problemov. Enako težko se spravim tudi k špilanju epizodičnih iger, čeprav trenutno ugotavljam, da sem predolgo odlašal z Life is Strange. Je pa spet vprašanje, če ji bo uspelo obdržati mojo pozornost s prihajajočo sezono. Enivej … preveč je vsega, zlasti, če vsaj tri ure tedensko zabiješ z WWE, zato bi se ustvarjalci lahko malo bolj držali tistega “manj je več” oziroma “kvaliteta > kvantiteta”. Navsezadnje vemo, kakšen borefest je postal Walking Dead, ko so podvojili število epizod na sezono.

Ravno zato me je GLOW toliko bolj pritegnil, čeprav je res, da se filmskim in televizijskim stvaritvam na temo poklicne rokoborbe le stežka uprem. Najprej sem se rahlo bal, da bo zadeva preveč cheesy ali nafilana z modernim feminizmom, a ko sem na Wrestling Inc podcastu slišal velike pohvale, nisem več odlašal z ogledom.

GLOW oziroma Gorgeous Ladies of Wrestling temelji na vzponu istoimenske ženske wrestling organizacije iz sredine 80-ih in tako v desetih polurnih epizodah na večinoma duhovit način prikazuje prigode odsluženega filmskega režiserja, njegovega producenta in štirinajstih deklet, s katerimi želita revolucionizirati rokoborski svet. Na čelu prijetne igralske zasedbe stojita Alison Brie v vlogi kayfabe ruske antagonistke in Marc Maron kot režiser Sam Sylvia. Medtem ko se mi je Alison sprva zdela nekoliko lesena, čeprav mi je po par epizodah s svojim Zoya the Destroyer gimmickom popolnoma prirasla k srcu, pa Marc Maron briljira od prvega prizora dalje. He totally carries the show. To je preprosto eden tistih likov (in igralcev), ki ne rabi izustiti nič drugega kot: “Fuck”, da mi nariše nasmeh na obraz. Moj novi George Costanza.

Toplo pozdravljam tudi cameo vloge dejanskih wrestlerjev, kot so: Awesome Kong, John Morrison, Alex Riley, Carlito, Brodus Clay in Christopher Daniels, ki so presenetljivo prepričljivi celo v prizorih zunaj ringa. Edina pripomba, kar se likov tiče, je pravzaprav zapostavljenost nekaterih deklet – kar pa je glede na dolžino začetne sezone po svoje razumljivo.

Čeprav se v uvodnih desetih epizodah najde nekaj klišejev in neposrečenih šal, je GLOW zaenkrat zelo zabaven prikaz ženskega ravsanja iz zlate dobe tega športno-gledališkega spektakla, ki ga dodatno popestrita izvrstna glasbena podlaga in kopica subtilnih referenc na trenutno stanje ameriške wrestling scene. Ali kot pravi Sam Sylvia: “Girls wrestling is fucking hot. Porn you can watch with your kids. Finally.”.

  • Share/Bookmark